V letu, ko je bil strmoglavljen zairski diktator Mobutu Sese Seko in ko je superračunalnik Deep Blue premagal šahovskega prvaka Garija Kasparova, je bila prirejena tudi prva Žmohtarija. Žmohatrija do sedaj na svetovni ravni sicer še ni doživela takega odmeva kot npr. zgoraj omenjena dogodka, a bo v časovni distanci čez sto in več let gotovo pomenila velik mejnik v duhovni zgodovini in mednarodnih geostrateških odnosih. Ideja zanjo je bila razmeroma banalna – praznovanje pete obletnice ustanovitve domžalskih skavtov, njen posledice pa so bile oz. bodo silovite in presenetljive, čeprav jih resnici na ljubo še ne čutimo povsem.
Žmohatija je bila sestavljena iz dveh dogodkov: iz triatlona in same žmohtarije kot osrednjega dogodka. Trtiatlon je potekal v Drtiji pri Moravčah, 6. julija 1997, in je obsegal plavanje (400 m), tek (4 km) in gorsko kolesarjenje (6 km). Udeležilo se ga je okoli dvajset tekmovalcev, rezultati pa so se razpršili v temi pozabe, vem le, da je v ženski kategorija zmagala naša Meta Batis in da je eno od nagrad v moški konkurenci dobil Poljanškov Janez.
Osrednji dogodek Žmohtarije se je vršil 26.–28. septembra 1997 na travniku vzhodno od Zgornjega Boštanja nasproti gradu Krumperk. Danes je ta teren že večinoma zaraščen, tik mimo njega pa je speljana avtocesta. Prišlo je okoli 130 udeležencev iz vse Slovenije, največ seveda iz ljubljanske regije. Glavni organizacijski motor smo tvorili mi, poštenjaki, sodeloval pa je tako rekoč celotni steg, razen najmlajših, seveda. Kaj konkretno se je dogajalo na Žmohatiji je neposredno po dogodku zapisala naša Strašna Muha (Marija iz Vipave). Njen zapis je do sedaj javnosti ostal še neznan, tu pa je prvič priobčen:
Čisto zares pa je bilo na Žmohtariji takole. O pomembnosti kraja, krumperškega gradu in njegovih prebivalcev sta nam najprej spregovorila Valvasorjeva mati in njen raztreseni mož. S prihajajočo nočjo pa so se začele tudi preizkušnje. Prva je bila nočna orientacija, ki so jo pripravili Kranjčani in je bila utrudljiva in razburljiva, saj so tekmovalci odkrivali tudi smetišče in paznika zamenjali za kontrolorja orientacijske točke. V jutru so vse prisotne pričakale delavnice vseh sort in pasem. Tako so drzni in lepi lahko raftali, plezali, jamarili, poskusili jahati, streljali z lokom ali pa pokazali svojo ustvarjalnost pri domiselnem risanju, petju ali filmu o jajcu na oko. Ob nebu, polnem zvezd, so nam najprej nekaj svojih in tujih komadov zažagali kranjski Kroffi, kasneje pa smo se prav vsi posladkali ob torti, ki bi je še Martin Krpan v celem tednu ne mogel pohrustati. V noč so nas pospremili angeli, domiselna darila naših prijateljev, sveta maša, platneni ognja in prijazne besede. Nedelja pa je bila resnično čisto prava preizkušnja za skavte z raziskovalno žilico, bili smo priče najštevilčnejši raziskovalni odpravi izven zemeljske orbite v zgodovini človeštva. Sodelavci pri organizaciji odprave »Raziskovanje Marsa« oziroma »A je gor tut žmoht« smo bili nadvse presenečeni nad odpornostjo mladih raziskovalcev, ki so skoraj vsi preživeli. Večinoma so vsi raziskovalci preizkusili življenjske pogoje na Marsu, odkrili blagodejne učinke žmohta in ga zato radostno metali v druge, le redki laiki pa so ga zmotno zamenjevali z zemeljskim blatom. Ob pristanku na Zemlji so raziskovalci žal morali očistiti svoja telesa, za duše pa smo poskrbeli okrog štirinajste ure, ko smo Žmohtarijo zaključili s sveto mašo, ki je povezala udeležence, starše in naše džunglske prijatelje volčiče. Ob pecivu, pogovorih, odbojki, badmintonu, nogometu in podiranju šotorov nas je ostajalo vedno manj in dan se je poslavljal.
Najlepše pa je bilo, da ni bilo nič obvezno, da si je vsak lahko v dogajanju vzel čas zase, za stare in nove prijatelje in odkrival zaklade na Marsu, na Zemlji in v vas, ki ste bili z nami.
Strašna Muha
Tako Meri. No, to je bil dejansko prvi veliki samostojni projekt stega Domžale, pustil pa je dober pečat in ostal v lepem spominu. Seveda pa ni šlo brez organizacijskih kiksov in zaletavosti. Največja izmed njih je bilo raftanje po Savi s starimi gumenjaki Maestrali, povsem neprimernimi za reke, a pač v stilu naše takratne improvizacije. Res je, da smo sami večkrat »raftali« s temi plovili po raznih rekah, a eno je, če to počneš sam zase, drugo pa če to prirejaš za druge … in še danes me kar stisne v želodcu, ko pomislim, v kakšno nevarnost smo se podajali. A hvala Bogu se nič hudega pripetilo ne takrat ne kdaj kasneje. Zanimiva je bila tudi dogodivščina z vodo, ki so jo pripeljali gasilci za večerno umivanje, a je vsa hitro iztekla iz cisterne, ker so bila tesnila preparena. Med pripravo proge preživetja so nam domorodci ukradli tudi naš »raft« – sivi čoln, ki nam ga je podaril bivši domžalski kaplan Mitja Leskovar in je služil za številne raftarske podvige po Savi.
Žmohtarija je dokončno poudarila našo dosledno zavezanost blatu, žmohtu, krotam, in kar je še podobnega, in ta »žmohtavost« je postala tudi naš prepoznavni znak. Dokaz, da je bila Žmohtarija dobro sprejeta in da je postala dobra »blagovna znamka« je njena ponovitev čez sedem let in njena tretja izvedba, ki se ima zgoditi prihodnje leto! Živela!
Blaž Otrin