Kot vsak projekt se je tudi ta začel malo prej, kot je bil datumsko določen. No....zame in ostale tvorce tega veleumotvora dobrega pol leta prej. Če dobro pomislim, smo takrat dobro vedeli, da moramo naredit eno noro dobro stvar. Vsi smo vedeli, kaj želimo, ampak idej je bilo enostavno preveč. Presežek doživetega, nadrealistično zastavljena projekcija nečesa, kar smo vsi želeli in pričakovali od takega poletnega vikenda. Sestanki sami so bili res nekaj posebnega,...druženje v katerem smo smešne, nore, srčkane, bizarne, pet-oglate in homogenizirane ideje poizkušali prizemliti. Cela ekipa je bila srž velekozmične ustvarjalne sile. Nekako se nisem počutil kot pilot. Preveč smo se dobro razumeli, organizacijski odbor je bila homogena gmota, multicelična struktura, ki je skupaj z idejo dihala in rastla.
Teden dni pred taborom, ko so bile že vse zadeve določene, (pred)pripravljene in so nekako stale na trdnih tleh, se je zgodil preobrat. Tistih trdnih tal ni bilo več: odpovedala seveda ni ekipa, ampak naš ponudnik tabornega prostora. Po nekaj dolgih urah, parih klicih smo iz nelagodnega prostega pada pristali... na drugem tabornem prostoru namreč. "Eagle has landed", projekt se je začel odvijati. Kar se je dogajalo v petih dneh, ko skoraj nisem zapustil Moravškega okrožja težko opišem...sistemska preobremenitev.
Vtisi so čudoviti. Shujšal sem 5kg v parih dneh. No, sej se hecam, bom opisu vse skup... par dni predpriprav je blo norih: sodi sem, dile tja, genocid nad populacijo os, ki so se ustalile na tabornem placu, relacija Domžale - Moravče na dnevni fazi vsaj parkrat. Ampak zanesljiva ekipa deluje kot ulaufana MAŠINA. Petek 13. je bil odličen tam nekje do večera...prišli so vsi, razen tistih, ki jih ni blo. Zvečer pa če se ne motim prehudo dež...no en večer ziher, mogoče v soboto? Zlatko pretopljen v Kralja Žmohtarije je svojo absolutistično velevladavino predstavil, vendar so nekateri udeleženci imeli resne težave z akseptiranjem nove avtoritete. Moški ego? Verjetno. Razen enega kupa uničenih CDjev (mivka v dežju žalibog) in feršterkarja, ki ga je scvrla skondenzirana in nakapljana voda je bil splošen vtis o večeru kar primeren. Vsi so vedeli kje so (na Žmohtariji namreč)...sploh glede na to da je blo zelo žmohtno.
Sobota... delavnice in te zadeve. Če se ne motim so stvari potekale regularno. Sam sem razen administrativnih zadev (preverjanje jedilnika) bil v leteči ekipi in izmenjeval vlogo moderatorja v različnih skupinah. Tehnično brezhiben načrt se je velikokrat skoraj izjalovil pod (pre)krepkimi rokami mladcev in nežnimi lapsusi mladenk... govorim o splavih in katapultih jasno. Ostale delavnice so bile v določenih aspektih celo presežek (bakle se že odtlej prodajajo v TOP šopu, zastave so narekovale modne smernice v Milanu, pesem leta je bila razglašena v Vilenici,...). Mislim da smo vsi težko pričakali kosilo...in bilo je obilno. S sladoledom. To pomnijo tovariši, zakaj dotlej je bil to le prestiž domačih hladilnikov, na taborih pa le tiha želja. Zvečer so se bendi odlično odrezal. Tudi "bar", kjer smo omogočili čvekanje ob svečkah (vsem NEtako spanja želnim) se je izkazal za super dodatek.
Naslednji dan je bil tabor prepuščen anarhiji. Kralj Zlatko je verjetno spal z ribami in žabami. V taboru ga ni blo več. Pohlep je prevzel žmohtno kraljestvo in pod žgočim soncem so se pripadniki vseh 4ih barvnih klanov podali v boj za oblast. Proga preživetja je tvegala le malo žrtev, pomorski boji pa so našo dohtarco dodobra okupirali. Najfinejši žmoht, stranski produkt proizvodnje kremenovega peska in močvirskega okilja je v obliki kep in balističnih izrodkov zasenčil sonce. Žal je nekaj tega pristalo tudi v optičnih instrumentih udeležencev in medicoskrba je bila neizbežna. Po divjih bojih so se strasti umirile, zmagalo je bratstvo in edinost. Kosilo, maša in zaključek. Vse kar se je zgodilo je nepozabno. Bilo je dolgo vroče poletje in kar smo storili in doživeli je v meni pustilo neizbrisen pečat. Hvala vsem, ki ste bili tam!
Avtor članka: Jakob Pavli